Čas dvoma velikega dela politike v podnebne projekcije je v veliki meri stvar preteklosti. Že dve leti sta minili od podpisa Pariškega podnebnega dogovora, ki države zavezuje k omejitvi dviga povprečne globalne temperature na precej manj kot 2 stopinji Celzija, oziroma, v kolikor bi bilo možno, na samo 1.5-stopinjski dvig v primerjavi s predindustrijskim obdobjem med letoma 1850 in 1880. Glede na to, da sta bili zadnji dve leti za okoli 0.9 stopinj toplejši od predindustrijske dobe,(1) to pomeni le še okoli 0.5 stopinj možnega dodatnega segrevanja. Omejitev dviga temperatur na le 1.5 stopinj v primerjavi z 2 stopinjama za leto 2100 bi preprečila dolgotrajnejše vročinske valove in za okoli 10 cm zmanjšala dvig morske gladine.(2) Ni presenetljivo, da se je za tak ambiciozen podnebni cilj zavzemala predvsem koalicija otoških držav, na katere ima dvig morske gladine velik vpliv.
Zakaj se večini strokovnjakov za podnebje tak cilj zdi težko dosegljiv?
Za razumevanje zemeljske temperature in podnebja v prihodnosti je potrebno upoštevati veliko dejavnikov, pri čemer so najbolj odločilni izpusti toplogrednih plinov (nekateri ostali dejavniki so npr. gospodarska rast, spremembe v rabi zemljišč, rast prebivalstva). Snovalci podnebnih študij po navadi najprej pripravijo nekaj scenarijev družbenega razvoja in emisij toplogrednih plinov na lokalni in globalni ravni, ki služijo kot podlaga za izračune temperature in ostalih podnebnih spremenljivk računalniških modelov. Ker pa nas Pariški podnebni dogovor zavezuje k preprečitvi dviga temperatur za več kot 1.5 do 2 stopinji Celzija, lahko na problem pogledamo tudi z nasprotnega vidika:
Na kakšen način naj se družba, gospodarstvo, energetika, in z njimi povezani izpusti toplogrednih plinov razvijajo, ne da bi bila pri tem presežena temperaturna meja? Ali je tak scenarij sploh še mogoč?
Dobra novica: Ja, takšen scenarij je mogoč.
Slaba novica: Težko bo. Potrebno bo ukrepati odločno in hitro. Zelo hitro.
Slika 1: Levi graf (a) prikazuje letne globalne izpuste toplogrednih plinov, normalizirane glede na trenutne izpuste (prirejeno na podlagi poročila UNEP (8)). Izpostavljeni so izpusti, ki so v »pod 2°C« scenariju preprečeni v primerjavi z »Business as usual« scenarijem (obarvani zeleno) ter t.i. negativni izpusti (obarvani modro).
Desni graf (b) prikazuje približen potek globalnih temperatur ob upoštevanju izpostavljenih dveh emisijskih scenarijev. Poudarjena je meja 2°C globalnega segrevanja.
Scenarij, skladen s Pariškim dogovorom, predvideva, da bodo globalni izpusti toplogrednih plinov dosegli vrh že čez nekaj let, okoli leta 2020.(3)
To je izredno hitro, vendar ne povsem nemogoče. Nenazadnje se izpusti ogljikovega dioksida niso povečali med leti 2014 in 2016, medtem ko so se v letu 2017 ponovno nekoliko povečali.(4) Potrebno pa je poudariti, da večina projekcij globalnega razvoja, tudi takih z upoštevanimi trenutnimi podnebnimi politikami, pride do vrha emisij šele krepko po letu 2020,(5) torej prepozno za uresničitev Pariškega dogovora.
Poleg tega pa »pariški scenarij« ni povezan samo s hitrim zmanjševanjem izpustov toplogrednih plinov, temveč se zanaša tudi na velik delež tako imenovanih negativnih izpustov (graf 1a). Ti izpusti se nanašajo na umetno odstranjevanje ogljikovega dioksida iz ozračja, s pomočjo tehnologij, ki pa so danes žal še daleč od industrijske uporabe.(6) Večina takih scenarijev celo predvideva, da bodo ob koncu 21. stoletja negativni izpusti večji od ostalih izpustov, da bo torej neto vsota človeških izpustov negativna.(7,8) Seveda je težko predvideti, kam bo vodil človeški razvoj čez 50 in več let, vendar trenutno nimamo nobenih dokazov, da bi bili taki scenariji uresničljivi.(6)
Podnebni realizem: 2°C ali 4°C segrevanja do konca stoletja?
Dosti bolj realističen je scenarij dviga globalnih temperatur za okoli 2 stopinji do konca stoletja, v katerem bi temperatura pred koncem stoletja lahko tudi nekoliko presegla raven 2 stopinj. Tak scenarij je podoben tistemu »pod 2°C segrevanja« iz grafa 1a, pri čemer pa človeški izpusti toplogrednih plinov dosežejo vrh okoli leta 2040, torej z zamikom 15–20 let.(5) Poleg tega se dvostopinjski scenarij ne zanaša na negativne izpuste.
Žal pa je še vedno verjeten tudi »Business as usual« scenarij , ki je za človeštvo in okolje dolgoročno zelo škodljiv (graf 1a). Tak scenarij ne predvideva preskoka iz fosilnih na trajnostne vire energije in skozi celotno 21. stoletje torej le nadaljuje vzorec družbenega razvoja iz druge polovice 20. stoletja. »Business as usual« nas tako privede do okoli 4-stopinjskega povprečnega globalnega dviga temperatur (kot prikazano na grafu 1b). Tak scenarij bi za Slovenijo pomenil dvig temperatur za več kot 5 stopinj in bi z veliko verjetnostjo vodil do podnebne katastrofe. Na planetu, toplejšem za 4 stopinje, bi vročinski valovi postali izredno pogosti in intenzivni, morska gladina bi se dvignila in poplavila nizko ležeča območja, pogostost ekstremnih padavinskih dogodkov bi veliko bolj vplivala na naša življenja itd.(9)
Verjetno se preskok z 2 na 4 stopinje Celzija dviga globalnih temperatur ne sliši dramatično, a vendarle: povprečna letna temperatura je v Portorožu le za 2.7 stopinj višja od tiste v Ljubljani.(10) 2 stopinji torej temperaturno pomenita preskok iz celinskega v mediteranski podnebni pas. Taka velika sprememba bi se zgodila v veliko prekratkem času, da bi se na to lahko pripravilo kmetijstvo, oskrba z vodo in električno energijo, pa tudi večina živalskih vrst. 2 stopinji torej naredita ogromno razliko!
Že sedaj smo vstopili v obdobje, ki bo določalo ne le trenutno povprečno temperaturo, ampak tudi podnebne razmere in dobrobit prihodnjih generacij.
Viri:
-
NOAA National Centers for Environmental information, Climate at a Glance: Global Time Series [Internet], [posodobljeno November 2017, pridobljeno 29.11. 2017. Dostopno na: http://www.ncdc.noaa.gov/cag/
-
Schleussner C, Lissner TK, Fischer EM, Wohland J, Mahe P, Antonius G, et al. Differential climate impacts for policy-relevant limits to global warming: The case of 1.5°C and 2°C. Earth System Dynamics. 2016, 7:327-351
-
Rogelj J, Den Elzen M, Höhne N, Fransen T, Fekete H et al. Paris Agreement climate proposals need a boost to keep warming well below 2 °C. Nature. 2016, 534(7609): 631-639
-
Le Quéré C, Andrew RM, Friedlingstein P, Sitch S, Pongratz J, Manning AC et al. Global Carbon Budget 2017. Earth Syst. Sci. Data Discuss., in review, 2017
-
Van Vuuren DP, Edmonds J, Kainuma M, Riahi K,
Thomson A, Hibbard K et al. The representative concentration pathways: an overview. Climatic Change. 2011, 109:5–31
-
Vaughan N, Gough C. Expert assessment concludes negative emissions scenarios may not deliver. Environ. Res. Lett. 2016; 11(095003)
-
Millar RJ, Fuglestvedt JS, Friedlingstein P, Rogelj J, Grubb MJ, Damon MH et al. Emission budgets and pathways consistent with limiting warming to 1.5 °C. Nat. Geosci. 2017; 10(10): 741-747
-
UNEP. The Emissions Gap Report 2017. Nairobi (KE): United Nations Environment Programme (UNEP); november 2017. 116 strani
-
Stocker TF, Qin D, Plattner GK, Alexander LV, Allen SK, Bindoff NL et al. Technical Summary. In: Climate Change 2013: The Physical Science Basis. Contribution of Working Group I to the Fifth Assessment Report of the Intergovernmental Panel on Climate Change [Stocker, T.F., D. Qin, G.-K. Plattner, M. Tignor, S.K. Allen, J. Boschung, A. Nauels, Y. Xia, V. Bex and P.M. Midgley (eds.)]. Cambridge (UK) and New York (US): Intergovernmental Panel on Climate Change; 2013. 84 strani
-
Agencija republike Slovenije za okolje, Državna meteorološka služba. Klimatološka povprečja 1981-2010; 2014 [pridobljeno 5.12.2017]. Dostopno na: http://meteo.arso.gov.si/met/sl/climate/tables/normals_81_10/
