OSNOVE BRUTO DOMAČEGA PROIZVODA
V sodobnem času smo priča nemalo družbenim in ekonomskim procesom, katerih namen naj bi bila ekonomska in družbena rast, ki bi se izkazala v rasti bruto družbenega proizvoda (BDP-ja) ter višanju življenjskih standardov. V tem besedilu se bomo osredotočili na izraz »ekonomska rast«, ki ga skoraj enačimo z uspešnostjo rasti BDP-ja. Vendar se je v sedanji situaciji civilizacija človeka zataknila prav v zadnjih nekaj desetletjih pri uporabi pojma oz. koncepta za merjenje ekonomske rasti – »bruto družbenega proizvoda – BDP«. Nahajamo se v ponavljajočem vzorcu ekonomske rasti, kjer le-to pogojujemo z vztrajno rastjo tega merilca tržnih vrednosti vseh končnih proizvodov in storitev, ki jih ustvari gospodarstvo neke države v enem letu: bruto domači proizvod (BDP). Poznamo sicer tri pristope za izračun, vendar se vsi nanašajo na skupne prihodke, potrošnjo, investicije, prodajo ter druge finančne ekonomske kategorije, ki se zgodijo v državi v enem letu.
To so procesi, ki spremljajo aktivnosti za spodbujanje rasti, kot so: masovna proizvodnja, poenotenje trgov, intenzivno uvažanje-izvažanje blaga in storitev, dolgi delavniki in posledično nujno izboljševanje zdravstva ter tretiranja bolezni z zdravili.Temu delu ekonomskih in družbenih aktivnosti je skupno, da je v njih usmerjene ogromno človeške in proizvedene energije kot tudi energije živali, ki v živinorejskih obratih in na farmah s svojimi telesi bogatijo prehrano velikega dela človeške rase. Utrip naravnih ekosistemov le stežka vpija ritem človeškega mestnega življenja ter bolj ali manj uspešno redči toksične odpadke in druge izločke mestnih prebivalcev.
Vseh teh aktivnosti žal ne spremljajo tudi procesi zadostne obnove potrošene energije in čistega okolja. Posledice neuravnoteženih tokov kreativne in delovne energije ter nejasno opredeljevanje namena in učinkov ekonomske in družbene aktivnosti na človeka tako kažejo v nedejavnosti in pomanjkanju usmerjenih ciljev. Kljub vedno večji dostopnosti informacij in znanja, življenja sicer vedno bolj informiranih ljudi oblikujejo primarno družinsko okolje in v vedno večji meri mediji in multinacionalke. Za humanost se zdi, kot da ni dovolj optimističnih src, v katera bi jo lahko posadili in uspešno gojili. Institucije zahtevajo skladno vedenje. Čeprav učinkovite in dobronamerne, velikokrat krčijo čas, ker tako močno utrjujejo dogovorjene družbene strukture, da ne dovoljujejo časa za spraševanje o smislih.
Različnost dinamik, intenzivnost in kompleksnost družbeno-ekonomskih procesov ter njihova ranljivost za ekonomsko-politične plenilce, narekujejo spremembe v zakonodaji. Te spremembe v zakonodaji rušijo in rekonstruirajo tudi pomen in pomenske dimenzije besed, izrazov, poimenovanj, imen, konceptov, naslovov ...
Že ekonomisti uveljavljenih velikih akademskih in finančnih institucij po svetu spodbujajo k raziskavam na področju ekonomske rasti. Na letnem srečanju svetovnega ekonomskega foruma (World Economic Forum) v Davosu leta 2016 so načelnica sklada IMF C. Lagarde, nobelovec J. Stiglitz in profesor na MIT E. Brynjolfsson poudarili, da kakor se spreminja svet, tako bi morali prilagajati tudi način, na katerega merimo napredek, da bi bil relevanten glede na zgodovinski okvir
(1).
DRUGE ALTERNATIVE ZA MERJENJE
BDP kot merilo rasti bi morda lahko počasi že videli kot zastarelo orodje v današnjih družbah znanja in informacij. Gre za nekoliko pomanjkljiv kazalnik rasti, saj z njim ne vključimo in ne merimo neoprijemljivih ter alternativnih oblik kapitala, ki so dandanašnji vedno bolj bistvene za dobrobit sodobnega človeka in ekonomsko aktivnost.
F. Luthans, C. M.Y. Morgan and in B. J. Avolio (2015) pišejo o tem, kako tradicionalni viri za pridobivanje prednosti podjetja pred drugimi niso več dovolj, in menijo, da bi se psihološki kapital moral prepoznati kot pomembna komponenta
(2). Psihološki kapital si lahko predstavljamo kot psihološko zrele ljudi in odnose med ljudmi, ki so sposobni sodelovanja in drug drugemu ne povzročajo psihološke škode, drug drugemu nudijo podporo in motivacijo ...
Novejši oz. do sedaj neprepoznan kot kapital je socialni kapital, ki ima vlogo pri prenašanju in deljenju znanja. Njegov hiter razvoj in hrambo sta omogočila predvsem internet in telekomunikacije.
ČLOVEŠKI KAPITAL
Že precej uveljavljen je pri analitikih ekonomske rasti izraz človeški kapital, ki ga predstavljajo zaposleni s svojimi sposobnostmi, znanji, izkušnjami. Ko pomislimo na skovanko »človeški kapital«, se marsikomu utrne vprašanje: kako lahko kapitaliziramo človeško bitje? Že izrazoslovje ima vonj po umestitvi človeka na trg kot blago in najemu glede na tip in količino akumuliranega znanja in ostalih intelektualno, čustveno in telesno vezanih oblik kapitala na posameznega človeka. Skozi zgodovino je bil človek sicer vrednoten v denarnih sredstvih, npr. kot suženj, kot zaposleni v podjetju, kot vojna žrtev, kot zapornik – breme državnega proračuna, kot bolnik … le oblike trženja in plačevanja so drugačne. Ker je človek živo bitje z neodtujljivimi sposobnostmi, kako tem sposobnostim določiti vrednost, ko so vendar vezane na živega človeka? Vprašanje, ali ima človeško življenje lahko tržno vrednost in ali lahko izračunamo, koliko kapitala »nosi«, odpira povsem novo poglavje, ki se ga v tem besedilu ne bomo lotili. Lahko pa rečemo, da je zavedanje o tem, da je človeku lasten kapital, ki si ga pridobi z izobraževanjem, razmišljanjem, duhovnimi praksami, gibalnimi aktivnostmi in odnosi, bistvenega pomena za spoznanje o odgovornosti in dragocenosti, ki jo kot posamezniki nosimo.
Kapitala posebnih kombinacij znanja ni mogoče odtujiti od človeka kot nosilca in to dejstvo lahko opolnomoči ljudi, da se zavejo, da so ključni za rast sodobnih ekonomij, ki temeljijo na informacijah in znanju, in so kot taki vredni upoštevanja. Ker so ljudje – nosilci posebnih znanj – ključni in nujno potrebni, so hkrati odgovorni za želje, ki jih imajo glede potrošnje, ker s tem sporočajo, kaj želijo, da se proizvaja. Posredno imajo možnost odločanja, kam bodo svoja znanja usmerili, v razvoj česa vložili svoj čas, potrošnjo katerih proizvodov povečali.
NARAVNI KAPITAL
Če še malo razmišljamo o oblikah kapitala: ena poglavitnih oblik kapitala, ki podpira našo civilizacijo, je naravni kapital, katerega »storitve« (ki vključujejo prostor, zrak, naravne vire, ekosisteme in pogoje za biodiverziteto, kmetijstvo ipd.) je zelo težko zaobjeti v računovodskem smislu, ki bi finančno to ovrednotilo in po katerem se ravna tržna ekonomija. S pomočjo domiselne metodologije s Sistemom okoljsko-ekonomskega računovodenja (SEEA) že poskušajo tržno ovrednotiti naravni kapital zavoljo lažjega varovanja in trajnostnega (takšnega, ki omogoča uporabo tudi nadaljnjim generacijam) upravljanja
(3). Vendar se tudi v zvezi s to idejo začno pojavljati upravljalski konflikti, vprašanja lastništva in vprašanja o odgovornosti za varovanje okolja. Poznan primer je vprašanje lastninjenja vodnih virov. Je voda javna dobrina? Pravico do vode imamo vendar vsi! Ali je vseeno dovolj močan nasprotni argument, da se viri lahko lastninijo v imenu boljšega upravljanja in zaščite pred prekomerno potrošnjo in onesnaženjem?
Ali je torej celotna iluzija o ekonomski rasti stkana iz BDP koncepta za merjenje rasti? Iluzijo o rasti slika tudi in predvsem naše pojmovanje kapitala ter potrošniške navade in tradicija. Kakšen pomen danes pripisujemo rasti? Ali razmišljamo, kaj »rast« implicira v ekonomskem smislu?
---
Viri:
(1) Thomson, S (2016, 23. January). GDP a poor measure of progress, say Davos economists. for the World Economic Forum reports the statements of Lagarde, C. & Stiglitz, J. & Brynjolfsson, E. URL:
https://www.weforum.org/agenda/2016/01/gdp/ (Citirano 15.9.2018)
(2) Luthans, F. & Morgan, C. M. Y. & Avolio, B. J. (2015). Psychological Capital and Beyond. Oxford University Press. New York.
(3) Natural capital alocation portal. 2018 URL:
https://naturalcapitalcoalition.org/natural-capital/ (Citirano 15.9.2018)
