Kaj je »zelena« proračunska reforma?

»Koncept zelene proračunske reforme (ZPR) je načeloma enostaven. Pomeni prilagoditev prihodkov in odhodkov proračuna tako, da proračun podpira okoljsko vzdržen razvoj: spodbuja zmanjšanje rabe energije in surovin ter rabo obnovljivih virov, po drugi strani pa kaznuje onesnaževanje s škodljivimi izpusti in pretirano rabo naravnih virov.«(1) Na prihodkovni strani proračuna se v ta namen prilagodi davčni sistem (vzpostavitev okoljskih dajatev za onesnaževanje in porabo virov), tako da tisti, ki onesnažuje ali izčrpava naravne vire, plača poseben davek. Tako npr. vsi uporabniki poleg trošarin za goriva ali elektriko, ki se smatrajo kot okoljska dajatev, plačujemo tudi takso za CO2, ki se smatra kot dajatev za onesnaževanje. Na odhodkovni strani proračuna pa se vzpostavi sistem podpor za razvoj zelenega gospodarstva in ukinejo okolju škodljive subvencije. Podjetjem in gospodinjstvom država v proračunu ponudi subvencije za naložbe v energetsko učinkovitost ali obnovljive vire energije. Med bolj znanimi primeri takšnih podpor je Eko sklad, ki npr. ponuja subvencije za toplotno izolacijo stavb (poleg številnih ostalih oblik podpor).

Na sistemski ravni se glavna ideja za zeleno proračunsko reformo nahaja v prenosu davčnih bremen z dela na potrošnjo naravnih virov. Višji davki na energetsko porabo bodo spodbudili podjetja, da poiščejo ukrepe za varčevanje z energijo in za njeno bolj učinkovito porabo, kar posledično vodi k iskanju in uvajanju novih tehnologij in večjemu številu inovacij. Dodatni dohodek iz novih ali višjih okoljskih dajatev, ki ga prejme država, se lahko vrne davkoplačevalcem npr. s porabljanjem denarja za plačevanje pokojninskih in zdravstvenih prispevkov. Z nižanjem neplačanih stroškov dela le-to postane cenejše, kar posledično lahko reši že obstoječa delovna mesta in hkrati ustvari nova (še posebej v sektorjih z majhnim vplivom na okolje). Država torej z zeleno proračunsko reformo obdavči slabe dejavnosti (onesnaževanje, poraba virov), prihodke, ki jih s tem ustvari, pa lahko porabi za znižanje prispevkov pri plačah. To lahko vodi v višje neto plače oz. nižje stroške za delodajalce, kar spodbudi zaposlovanje ali vsaj ohranjanje delovnih mest. Celovita zelena proračunska reforma tako obsega ukinitev okolju škodljivih subvencij, dvig obstoječih in/ali uvedbo novih okoljskih dajatev, povečanje izdatkov za zelene naložbe in prenos davčnega bremena iz dela na porabo energentov in onesnaževanje.(1)

»Nobena država sedemindvajseterice še ni sistematično sprejela paketa okoljske fiskalne reforme, a obstajajo različni primeri specifičnih reform, ki so bile zelo uspešne. Eden od največkrat citiranih primerov je nemška okoljska davčna reforma (Ökosteuerreform), ki so jo sprejeli med leti 1999 in 2003. S to reformo so se znižali prispevki za socialno varnost, davki na transportna goriva in goriva za ogrevanje so se dvignili, uveden pa je bil tudi davek na elektriko.«(2) Ta reformni paket je ustvaril veliko novih delovnih mest (cca 250.000) in znižal emisije CO2.

»Okoljske fiskalne reforme pravzaprav niso novost niti v Sloveniji. Prva obsežna študija o zeleni davčni reformi v Sloveniji je bila narejena že konec devetdesetih let. Tej so sledile vladne delovne skupine za okoljske davčne reforme (Delovna skupina za zeleno davčno reformo, 2011), konference, poročila in študije na to temo. Kljub številnim aktivnostim celovita reforma v Sloveniji nikoli ni zaživela, pravzaprav ni bil pripravljen niti osnutek reforme. Delne reforme so bile sprejete z uvedbo davka na CO2 (1997) in davka na motorna vozila na osnovi CO2 emisij (2010). Čeprav oba davka vodi dobra ideja uvajanja zunanjih stroškov v ceno proizvoda, so stopnje davkov še vedno prenizke, da bi imele kakršenkoli učinek na ravnanje podjetij ali gospodinjstev.«(2) Večino, več kot 90 % okoljskih davkov v Sloveniji, predstavljajo trošarine za energetske produkte (2,8 % BDP), katerih glavni del – 90 odstotkov – predstavljajo trošarine za goriva (bencin in dizel). Polega tega so v Sloveniji v veljavi tudi okoljske dajatve za naslednje vrste onesnaževanja:

Po višini zbranih okoljskih davkov v razmerju do BDP je Slovenija v evropskem vrhu. Vendar pa to ni posledica visokih stopenj okoljskih davkov, temveč nadpovprečno visoke porabe goriv (predvsem v prometu), ki vodi v sorazmerno veliko proračunskih prihodkov. Stopnja davka na energente pa je v Sloveniji sicer na ravni povprečja EU. Neučinkovita raba virov in onesnaževanje okolja negativno vplivata na zdravje ljudi in kakovost naravnih virov ter s tem družbi povzročata stroške. Ti stroški v cenah energentov, surovin, produktov in storitev pogosto niso upoštevani, zato jih namesto onesnaževalca plačuje celotna družba oz. mi, kar je nepravično. Z davki ali dajatvami je te stroške možno »internalizirati« (njihove negativne vplive vključiti v ceno vira ali energenta) ter uveljaviti načelo, po katerem za onesnaževanje plača onesnaževalec. Vendar pa družbena pravičnost še zdaleč ni edino ali poglavitno vodilo za zeleno proračunsko reformo. Cilj zelene proračunske reforme je v končni stopnji preko cenovnih signalov spodbuditi okolju prijazno in zmanjšati okolju škodljivo ravnanje, tako na ravni gospodinjstev kot na ravni gospodarstva. Ob tem pa je mogoče zasledovati oz. se zasleduje tudi druge cilje, kot sta povečanje števila delovnih mest oz. privlačnosti zaposlovanja ter spodbujanje inovativnejšega in konkurenčnejšega gospodarstva.

Da bi reformo uspešno pripravili in kasneje uvedli, je tako nujno sodelovanje države z vsemi deležniki (podjetji, akademiki, delodajalci in nevladniki) v pripravi analiz, ukrepov in njeni implementaciji ter aktivno komuniciranje države, zakaj se je lotila zelene proračunske reforme in kakšne koristi si od nje obetamo.